Občina Trzin, Mengeška cesta 22, 1236 Trzin
T: 01 564 45 44 | F: 01 564 17 72
info@trzin.si
Četrtek, 24.julij 2014

Kultura

Kulturno življenje v Trzinu

Iz starejših obdobij ni posebno veliko pričevanj o kulturni dejavnosti Trzincev, starejši Trzinci pa vedo povedati, da so bili v Trzinu od nekdaj dobri pevci in da so se dekleta in fantje ob večerih radi dobivali na shajališčih, kjer so prepevali domače pesmi. Ohranjenih je tudi nekaj pričevanj o ljudskem pripovedništvu in sploh o ljudski, vaški kulturi. Trzinci so radi zahajali na kulturne prireditve v sosednje kraje, posamezniki pa so se tudi vključevali v kulturne ustanove v drugih krajih.

Trzinski dijaki so v desetletju pred prvo svetovno vojno uprizorilo nekaj dramskih del, resnejše kulturno delovanje pa je v Trzin prineslo šele Nepolitično izobraževalno društvo Trzin, ki so ga ustanovili leta 1923. Prvi predsednik društva je bil nadučitelj Luka Blejc.

V društvu je najprej zaživela dramska dejavnost. Prve predstave so igrali že v letih 1923 in 1924, in to najpogosteje kar na skednju gostilne pri Narobetu, predstave pa so imeli tudi po drugih trzinskih domačijah. Prva predstava, s katero se je društvo predstavilo občinstvu, je bila Krivoprisežnik, ki jo je zrežiral Stanko Sicherl. V letu 1925 je nadučitelj Luka Blejc dovolil, da so igre uprizarjali v osnovni šoli; učilnico so po pouku spreminjali v gledališko dvoranico. V letu 1925 so tako naštudirali kar 7 dramskih del; pet jih je režiral Stanko Sicherl, dve pa Julči Kocjančič.

Stanka Sicherla je kasneje na mestu režiserja zamenjal Slavko Sicherl, kot režiserji pa so se v trzinskem gledališču izkazali še Valerija Arrigler, Marjanca Ručigaj, Anton Intihar, Mara Ditrih, Anica Habjan, Janko Torelli, Francka Mavrič, Ivan Ručigaj in Tone Ipavec, v zadnjem času pa je najbolj vidno režisersko delo Jožeta Štiha , pri skupini mlajših gledališčnikov pa Urše Mandeljc. Med režiserji je še zlasti vidno vlogo odigrala Marjanca Ručigaj, ki je več desetletij predstavljala gonilno silo društva in je zrežirala na desetine iger in hkrati vzgajala in vodila več generacij trzinskih igralcev. Na zelo ugodne kritike so naletele tudi predstave, ki jih je vodil Tone Ipavec, mladi rod trzinskih gledališčnikov, ki večinoma sestavljajo gledališko skupino Teater Cizamo, pa je v zadnjih desetletjih v trzinsko gledališče vnesel novejše gledališke prijeme in s svojo dejavnostjo pritegnil precej pozornosti širše slovenske pa tudi mednarodne javnosti.

Velik zagon je društvo doživelo, ko so leta 1930 v Trzinu zgradili prosvetni dom, ki so ga postavili s prostovoljnim delom in prispevki Trzincev. Čeprav dom v letu 1930 še ni bil povsem zgrajen, so v njem že tistega leta pripravili martinovanje in miklavževanje, prve predstave, ki so jih odigrali v domu, pa so bile Bucek v strahu in Teta na konju, posebej uspešen pa je bil Finžgarjev Divji lovec, ki so ga uprizorili v februarju leta 1931. Dom so slavnostno odprli v nedeljo, 5. julija 1931.

Zadnja v Trzinu uprizorjena igra pred nemško okupacijo je bila Finžgarjeva Nova zapoved, med vojno pa so delovanje društva prepovedali. 15. januarja 1944 so partizani prosvetni dom tudi zažgali. Ker so med vojno požgali tudi šolsko poslopje, po vojni v Trzinu za kulturne prireditve ni bilo primernega prostora. Prve predstave so zato trzinski gledališčniki odigrali v gradu Jable in v leseni baraki v kamnolomu. Leta 1946 so Trzinci, spet s prostovoljnim delom, požgani prosvetni dom, ki se je zdaj preimenoval v kulturni dom, zasilno obnovili, tako, da so lahko že 5. oktobra uprizorili prvo predstavo, dramo Frana Saleškega Finžarja Divji lovec. Dom so v naslednjih letih postopno obnavljali, posodabljali in širili, ob tem pa je kulturno društvo ves čas prizadevno delovalo, prirejalo gledališke predstave in različne proslave. Delo kulturnega društva je bilo močno vraščeno v življenje kraja in Trzinci so tako rekoč živeli z društvom. Z večino predstav so nastopali tudi v drugih okoliških krajih, predvsem v Mengšu, Domžalah in Moravčah, na gostovanjih pa so bili običajno povsod dobro sprejeti. Za svoje delo so trzinski gledališčniki, poleg vedno dobro obiskanih predstav, prejeli še precejšnje število uglednih nagrad in priznanj.

Nepolitično izobraževalno društvo so na zahtevo oblasti leta 1948 preimenovali v Izobraževalno umetniško društvo, marca 1970 pa v Kulturno-umetniško društvo Franc Kotar Trzin.

Pevski zbor

V sklopu Izobraževalnega društva je deloval tudi mešani pevski zbor, ki ga je v prvem obdobju vodil cerkveni ogranist Frančišek Lukman. Vodenje zbora je zaradi bolezni leta 1927 prepustil Slavku Sicherlu, ki je v zbor vnesel nov zagon. Zbor je doma vsako leto pripravljal samostojne koncerte, nastopal pa je tudi v sosednjih krajih. Na reviji okrajnih pevskih zborov v Mengšu so se uvrstili celo na drugo mesto. V nekaj več kot desetih letih se je moški zbor naučil 80, mešani zbor pa 120 pesmi. Nekaj let je deloval tudi mladinski pevski zbor. Delo zbora je prekinila nemška okupacija, leta 1948 pa so pevski zbor pod vodstvom upokojenega nadzornika šolskih vrtov Antona Lovšeta obnovili. Leta 1951 je vodenje zbora prevzel Jernej Janko, ki je zbor vodil kar 22 let, vendar pa je dejavnost zbora po začetnem zagonu - leta 1956 so celo naštudirali spevoigro Kovačev študent, počasi usihala. Ves čas je v Trzinu aktivno deloval tudi cerkveni pevski zbor.

Tamburaški zbor

Jeseni leta 1935 so v Trzinu ustanovili tudi Tamburaški zbor, ki je deloval v sklopu Pevske zveze. Pripravil je nekaj odmevnih nastopov, vendar je delo zbora po nekaj letih zamrlo.

Knjižnica

V sklopu Nepolitičnega izobraževalnega društva so ustanovili tudi knjižnico, v kateri so bile sprva knjige, ki so jih darovali krajani Trzina. Izposoja je bila v šoli, kasneje pa je knjižnica dobila prostor v garderobi prosvetnega doma. Da bi okupatorji med vojno knjižnice povsem ne uničili, je takratna knjižničarka Marjana Ručigaj del najboljših knjig in pesmaric skrila po trzinskih hišah, po vojni pa so bile vse te knjige vrnjene v novo knjižnico, ki so jo jeseni leta 1951 uredili v pisarni takratne kmetijske zadruge. Zadruga je imela sedež v prizidku prosvetnega doma, v knjižnici pa je bilo leta 1958 približno 400 knjig. Število knjig so povečevali, vendar je v sedemdesetih letih zanimanje za domačo knjižnico upadalo, tako da so jo postopno ukinili. Danes se knjižnica nahaja v sklopu Centra Ivana Hribarja.

Vidnejši umetniki iz Trzina

V Trzinu živi in deluje več vidnejših slovenskih umetnikov in kulturnikov, iz preteklosti pa sta se v slovensko zgodovino najbolj zapisala Ivan Hribar, ki je bolj znan kot nekdanji ljubljanski župan, gospodarstvenik in politik, vendar se je izkazal tudi kot prevajalec, pesnik in publicist, ter prof. Tine Orel, ki sicer ni izdal nobene svoje knjige, kar 30 let pa je urejal najstarejšo slovensko revijo Planinski vestnik, kot soavtor pa je sodeloval pri nekaterih literarno-zgodovinskih publikacijah, napisal pa je tudi množico strokovnih in esejističnih člankov in drugih prispevkov.

Med živečimi prebivalci Trzina pa je treba omeniti: operno pevko, sopranistko svetovnega merila Ano Pusar-Jerič in njenega moža, priznanega opernega pevca - tenorista Karla Jeriča, akademsko slikarko in oblikovalko Bernardo Hren-Zajec, akademskega slikarja in pesnika Simona Jugovica-Finka, pisatelja in politika Antona Peršaka, novinarja in pisatelja Boruta Čontalo in druge.

Vse pravice pridržane © 2014 Občina Trzin | Urednica strani Barbara Gradišek | Kazalo
Elektronski medij www.trzin.si je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 1325 (št. odločbe 61510-113/2008/3 z dne 16.04.2008)
Izdelava spletnih strani www.intuitiva.si